Pisnih virov o oblačilnem videzu na Ptujskem polju je zelo malo, zato smo se morali v nadaljevanju raziskave opirati predvsem na ustne vire in fotografije, ki smo jih dobili od domačinov. Z raziskavo, pri kateri nam je pomagala priznana etnologinja dr. Marija Makarovič, smo se osredotočili na čas od druge polovice 19. stoletja do 1. svetovne vojne.
"Obleka Markovčanov je od svoje nekdanje prostosti že precej izgubila, zato pa je narodna noša zelo redka. Posebna pražnja obleka je napravljena že celo po modernem kroju." (Slekovec, 1897, str. 18)
OBLAČILNO BLAGO
V drugi polovici 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja so na tem področju živeli pretežno kmetje, ki blaga za obleke niso pridelovali sami, ampak so ga kupovali v mestu. Nato so ga odnesli k šivilji, ki jim je obleko sešila, občasno pa je prišla tudi na dom in iz starih oblek sešila nove. Najpogostejša blaga so bila: platno, druck, flanel, žamet, pliš, volneno blago, batis, žida, neibom, lastin, krepdešin, damast. Zelo pogosto so uporabljali tudi volno.
Moške svečane obleke so bile podobne današnjim. Bile so iz črnega, sivega, temno modrega in tudi rjavega volnenega ali pol-volnenega blaga. K temu je obvezno spadal še enobarvni telovnik, ki je bil prav tako iz volnenega ali pol-volnenega blaga. Srajce so bile iz različnih materialov, prevladovalo pa je platno. Ovratnik na srajci je bil majhen in okrogel, nekateri so imeli tudi večje in na „špic”.
Ugotovimo lahko, da pri moški obleki ni razlik med delavsko in svečano, tako kot je to pri ženski obleki. Ženske so na nove kose oblačil bolj pazile in jih uporabljale le za svečane priložnosti, starejše in ponošene kose pa so oblekle za vsakdan.
"Kar pa poljanca že od daleč označi, je njegov predpas ali „furtuh”. Tega ima v petek in svetek, h gnoju in k božji službi vsak deček, mož in starec. Zaradi tega jim drugi pravijo „furtušnjaki”." (Slekovec, 1897, str. 19)
ŽENSKA OBLEKA
"Ženske nosijo „kiklje” in „klade”, pozimi pa še „kocmajnko” po čez ali pa široko volnato ruto čez rame. Na nogah imajo v poletnem času „punčuhe” in nogavice, pozimi pa navadne črevlje. Žene, zlasti stare nosijo pozimi namesto „kocmajnke” čez drugo obleko kožuhe iz ovčjih kož." (Slekovec, 1897, str. 18,19)
Posebnih lasnih pripomočkov niso uporabljale, saj so si kite na koncu zvezale kar z lasmi. Spele so jih s posebnimi iglami, ki so bile narejene iz žice. Po drugi svetovni vojni so pričele uporabljati „špange”.
http://www.fdmarkovci.si/sl/sekcije/folklorna-skupina/kostumska-podoba#sigProGalleria609e568532
Matej Slekovec, župnik in zgodovinar, se je rodil 6. avgusta 1846 v Kunovi pri Negovi in umrl 15. decembra 1903 v Ljubljani. Dne 18. decembra 1887 je bil umeščen za župnika pri Sv. Marku niže Ptuja(Markovci), kjer je služboval vse do pokoja 1. decembra 1903. 23. maja 1903 ga je ustanovni zbor Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko v Mariboru izvolil za predsednika. Kot upokojenec naj bi postal škofijski arhivar, a je že dva tedna po upokojitvi umrl. Kot samouk se je naučil brati stare listine in skozi tri desetletja zbiral gradivo po arhivih v Ljubljani, Mariboru, Gradcu, Zagrebu, Salzburgu, Dunaju in po raznih občinskih in zasebnih arhivih. Z leti se je nabrala lepo urejena zbirka zgodovinskih izpiskov, ki je po njegovi smrti prišla v arhiv Zgodovinskega društva v Mariboru. S svojim gradivom je pomagal domačim, graškim in dunajskim zgodovinarjem. Zelo zaslužno njegovo delo so kronike, ki jih je sestavil za razne kraje ali vsaj nabral podatkov zanje.